Gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB)

Besedilo: Janja Šešok, dr. med.

Gastroezofagealni refluks je odtekanje želodčne vsebine v požiralnik.
Občasen, kratkotrajen refluks je fiziološki dogodek in se pojavlja med obdobji kratkih spontanih sprostitev sfinktra po vsakem obroku.
Patološki refluks nastane takrat, ko so obdobja refluksa pogostejša in daljša od fizioloških. Sedem odstotkov ljudi ima refluksne težave vsak dan, od 20 do 40 odstotkov pa enkrat tedensko ali enkrat mesečno.

Gastroezofagealno refluksno bolezen (GERB) ali refluks ali zgago prepogosto in po nepotrebnem zdravimo z zaviralci protonske črpalke (ZPČ), kot so Nexium, Noplaza, Lanzul … Dolgotrajno uživanje zdravil, ki zavirajo izločanje želodčne kisline, lahko ima resne neželene posledice.

GERB nam lahko pošteno greni življenje in dnevne aktivnosti, tako delovne kot prostočasne. Vendar ga ne povzroča prekomerno izločanje želodčne kisline. Osnovni vzrok je motnja v delovanju mišice zapiralke, ki skrbi, da je prehod med požiralnikom in želodcem zaprt, ko ne požiramo. Zaprt prehod onemogoča prehod želodčne vsebine, ki vsebuje encime, hrano, tekočine, žolč in kisline, da bi zatekala nazaj v požiralnik in delovala na sluznico požiralnika. Zatekanje želodčne vsebine v požiralnik imenujemo refluks, težavo, ki zato nastane, pa po domače zgaga.

Če težava traja predolgo, se lahko razvije Barrettov požiralnik, sprememba sluznice požiralnika, ki poveča tveganje za razvoj raka požiralnika. V izvidih, ki jih prinašate, ko pridete v bioresonančno obravnavo, se vedno pogosteje pojavlja ta opis: GERB1.

Kaj lahko za omilitev težave storimo sami?

Tisti, ki imate preveliko telesno težo, najprej shujšajte. Ne posegajte po zaviralcih protonske črpalke, če izločanje želodčne kisline ni prekomerno. Z njimi motimo normalen proces presnove v želodcu.

Zmanjšajte ali izločite kavo, alkohol in nikotin.

Zmanjšajte velikost zaužitega obroka hrane.

Hrane ne uživajte prepozno zvečer.

Dvignite posteljo pri vzglavju (podložite posteljne noge, ne si podlagati blazin pod zgornji del telesa!) za nekaj centimetrov, da bo gravitacija opravila svoje.

Pomembno: Želodčna kislina in encimi ustvarjajo v želodcu zelo kislo okolje, ki je potrebno za razgradnjo velikih molekul hrane in pripravo na nadaljnjo razgradnjo in absorpcijo v tankem črevesju. Debeli sloj želodčne sluznice varuje pod njo ležečo želodčno steno.

Požiralnik, ki povezuje usta z želodcem, ni zgrajen tako, da bi prenesel kislo vsebino želodca. Da kisla želodčna vsebina ne bi zatekala v požiralnik, skrbita gravitacija in mišica zapiralka na prehodu požiralnika v želodec.

Težki ali zelo mastni obroki hrane upočasnijo prebavo v želodcu in s tem praznjenje želodca, pritiskajo na zapiralko, ki popusti, in kisla vsebina steče v požiralnik. Rezultat je žgoča bolečina, ki jo občutimo kot zgago. Zaradi pogoste prisotnosti želodčne vsebine ali samo kisline, lahko pride do vnetja sluznice požiralnika in posledično do povečanega tveganja za Barrettov požiralnik.

Anatomska ovira za refluks so požiralnikova spodnja zapiralka in prečno progaste mišice trebušne prepone ter oster kot med požiralnikovo osjo in želodčnim fundusom.

Dejavniki, ki povzročajo patološki refluks:

  1. znižan tlak ali neprimerna sprostitev spodnje zapiralke požiralnika,
  2. okvarjeno čiščenje požiralnika (peristaltika, slina),
  3. upočasnjeno izpraznjevanje želodca,
  4. prisotnost hiatusne hernije – razširitev mesta na trebušni preponi, kjer požiralnik pride iz prsnega koša v trebušno votlino.
  5. okvara požiralnikove sluznice.

Za sluznico so najbolj škodljivi želodčna kislina, pepsin, žolčne kisline in encimi trebušne slinavke. Vnetje sluznice požiralnika se pojavi le pri 50 odstotkih bolnikov s patološkim refluksom.

Simptomi:

  1. zgaga,
  2. vračanje želodčne kisline v žrelo, usta,
  3. prehodno težko požiranje,
  4. bolečina pri požiranju,
  5. kronično kolcanje,
  6. simptomi izdihalnih poti – nesezonska astma, bolečina v prsih, ponavljajoče aspiracijske pljučnice, težko dihanje.

Hudo vnetje požiralnika lahko povzroči resne težave oziroma zaplete: razjedo, krvavitev in perforacijo požiralnika.

Diagnoza:

1. pregled požiralnika in želodca z gastroskopom,

2. 24-urna pH-metrija,
3. manometrija in ocena krčenja požiralnika,
4. rentgensko slikanje požiralnika,

Zdravljenje:

1. Splošni ukrepi: spanje s privzdignjenim vzglavjem, manjši in pogostejši obroki, hoja po jedi, zadnji obrok dve uri pred spanjem, hrana z malo maščobami. Odsvetujemo kajenje in uživanje hranil, ki sprožijo refluks (čokolada, limona, paradižnik, kava in alkohol), odsvetujemo sklanjanje ali delo v sklonjenem položaju.

2. Zdravljenje z zdravili, ki zmanjšajo refluks (prokinetiki), nevtralizirajo kislino (antacidi) ali pa preprečujejo izločanje želodčne kisline (blokatorji receptorjev H2, zaviralci protonske črpalke).

3. Protirefluksne operacije: fundoplikacije (klasične odprte in laparoskopske).

Indikacije za kirurško zdravljenje:

  1. neuspešno večletno zdravljenje z zdravili (ponavljanje simptomov, slabo prenašanje zdravil),
  2. kronično zdravljenje z zdravili – posebno pri mladem človeku,
  3. velika preponska kila,
  4. hudo vnetje požiralnika,
  5. zožitev požiralnika,
  1. ponavljajoče pljučnice, kronična pljučna bolezen,
  2. Barretov požiralnik.

PROTIREFLUKSNA OPERACIJA

Operacija izbora je fundoplikacija.

page3image1602182272

Ustvari se enosmerna zaklopka, pri kateri hrana lahko pride v želodec, ne more pa se iz želodca vračati v požiralnik. Tako se prepreči gastroezofagealni refluks.

Laparoskopska fundoplikacija je varen poseg, ki zmanjša težave po operaciji, ki so sicer bolj značilne za klasično odprto tehniko.

a. Klasična odprta fundoplikacija

b. Moderna laparoskopska fundoplikacija

Princip je, da se s fundusom (vrhom) želodca objame končni del požiralnika. Tako kot ovratnik srajce objema vrat.

GLAVNE TOČKE FUNDOPLIKACIJE

1. Skozi trebušno steno uvedemo vodila na petih mestih in spustimo zrak v trebušno votlino, da lahko operiramo.

2. Izoliramo požiralnik v trebuhu, odstranimo kilno vrečo, s šivi zožimo odprtino v preponi in tako odstranimo preponsko kilo.

3. Fundus želodca potegnemo za požiralnik.

4. Fundus želodca prišijemo na požiralnik ali v celoti objamemo požiralnik z njim. Nastane enosmerna ohlapna zapiralka.

5. Spiranje in čiščenje operativnega polja.

6. Odstranimo instrumente. Zašijemo rane.

Zapleti po operaciji

Zapleti takoj po operaciji nastanejo pri nas približno pri enem od dvajsetih operiranih bolnikov. Najhujši zaplet je poškodba želodca ali požiralnika, ki jo praviloma opazimo že med operacijo. V tem primeru rano na želodcu ali požiralniku zašijemo in mesto poškodbe pokrijemo z bližnjim vitalnim tkivom ter področje dobro dreniramo. Lahko nastane pnevmotoraks: ker moramo kilo želodca potegniti iz prsnega koša, nam lahko zrak uide v prsni koš. To ni hud zaplet in zelo redko moramo zrak odstraniti s cevko, ki jo vstavimo v prsni koš. Zgodilo se je že, da smo bolnika že naslednji dan morali ponovno operirati, ker se je želodčna kila ponovila. To ni nepričakovano, saj vemo, da so mišice pri bolnikih s kilo praviloma slabe in šivi oziroma mišice lahko pri napenjanju hitro popustijo. Poškodbo vranice in krvavitev opazimo zelo zelo redko in praviloma rešimo problem že med operacijo. Je pa včasih potrebna transfuzija krvi.

Težave po operaciji:

1. Težko požiranje po posegu je pravilo in nastane zaradi otekline na mestu nove zapiralke in traja lahko tudi do sedem tednov po operaciji. Če tudi po dveh mesecih ne mine, je vzrok najverjetneje preozka zapiralka. Preozko zapiralko si prikažemo z rentgenskim posnetkom požiralnika. Pomagamo tako, da v splošni anesteziji predel zapiralke razširimo. Pri nas ima take težave eden na deset operiranih bolnikov.

  1. Oteženo spahovanje in bruhanje je zelo pogost pojav. Ohlapna zapiralka je enosmerna in ovira vračanje hrane in plinov iz želodca v požiralnik.
  2. Pri jedi nezavedno požiramo tudi zrak. Ker tega ne moremo spahniti, se izloči po naravni poti. Napenjanja in vetrov po operaciji je zato več.
  3. Zelo redko se po operaciji želodec prehitro prazni, kar povzroča slabost, trebušne krče, napenjanje. Večja težava je, če se prazni prepočasi. To se lahko zgodi, če med operacijo poškodujemo živec, imenovan vagus ali klatež, ki uravnava praznjenje želodca. To se zgodi pri nas zelo zelo redko.
  4. Zaradi prirastlin po operaciji lahko pride do zapore tankega črevesa. Tega zapleta pri nas še nismo imeli.
  5. Z leti šivi na mestu fundoplikacije lahko popustijo. V tem primeru se težave ponovijo.
  6. Ponovitev kil je precej. Pri nas pri vsakem tretjem bolniku, kar pa se sklada z ponovitvami, ki so opisane v učbenikih. Ni nujno, da so vse ponovitve kil povezane s težavami. Če ponovna kila povzroča hude težave, je možna ponovna operacija.

Pooperacijski potek je praviloma – pri 90 odstotkih bolnikov – brez pomembnih zapletov. Bolečine niso hude in zdravila na usta dobro pomagajo. Bolniki zapustijo bolnišnico tretji ali četrti dan po operaciji. Domov jih odpustimo z navodili: zmeren počitek, pasirana hrana še en mesec, analgetiki na usta po potrebi. Kontrola čez tri mesece. Zdravila zaradi refluksa, ki so jih imeli pred operacijo, jemljejo še en mesec. Če ima bolnik težave zaradi težkega požiranja, pride predčasno na kontrolo. Takrat se odločimo, ali ga endoskopiramo ali razširimo predel zapiralke.

Prelistajte celotno revijo.

Prebrali ste prispevek iz decembrske/januarske izdaje Zdravih novic. Vas zanima še več?

Zadnji prispevki

TEMA MESECA

Teden boja proti raku: »Obdrži sonce na varni strani« Tradicionalni slovenski teden boja proti raku,