Besedilo: prof. dr. Bojan Krebs, dr. med.
Slepič ali apendiks (kar v latinščini pomeni privesek) izrašča iz slepega črevesa in predstavlja majhen prstasti del črevesa, ki se nahaja v spodnjem desnem delu trebuha.
Anatomsko je slepič neposredno povezan z debelem črevesom in je običajno dolg približno 5–10 centimetrov. Pomembno je, da poznamo razliko med slepim črevesom in slepičem, saj to ni isto. Slepo črevo je del debelega ali drugače širokega črevesa, ki se običajno nahaja v desnem spodnjem delu trebuha. Gre za prvi del širokega črevesa. Vanj vstopa ozko črevo, na drugi strani pa se slepo črevo nadaljuje v vzpenjajoči del debelega črevesa in po njem prehaja hrana po prebavni cevi. Na steni slepega črevesa pa se nahaja majhen zakrnel nastavek – slepič. Ta je lahko obrnjen navzgor, navzdol, levo, desno, naprej ali nazaj. To je pomembno vedeti, saj so znaki vnetja slepiča lahko zaradi atipične lege različni.

Vloga slepiča
Funkcija slepiča ni povsem razumljena in ostaja predmet različnih teorij. Nekateri menijo, da slepič igra vlogo pri imunskem oziroma obrambnem sistemu telesa. Obstaja teorija, da lahko slepič služi kot rezervoar koristnih bakterij ali celic imunskega sistema, ki po bolezni ali drugih stresnih situacijah pomagajo pri ponovni poselitvi črevesja s koristnimi mikroorganizmi. Drugi poudarjajo embriološko funkcijo in mislijo, da je slepič pomemben med embrionalnim razvojem in da lahko igra vlogo pri razvoju imunskega sistema v zgodnjem obdobju razvoja ploda. Obstaja tudi hipoteza, da bi bil slepič lahko v preteklosti pri prebavi pomembnejši, vendar se je njegova vloga v procesu evolucije zmanjšala ali spremenila.

Kljub tem teorijam dejansko vlogo slepiča v telesu še vedno raziskujejo in ni povsem jasna. Velika večina ljudi, pri katerih je bil slepič odstranjen, živi povsem normalno brez njega, kar nakazuje, da v današnjem času njegova funkcija ni več ključna.
Da sploh imamo slepič, se običajno zavemo šele, ko pride do njegovega vnetja, kar imenujemo tudi apendicitis. Gre za dokaj pogosto kirurško obolenje, ki je sicer najpogostejši vzrok za nujno operacijo v trebušni votlini.
Akutno vnetje slepiča se lahko pojavi v vseh življenjskih obdobjih, vendar je najpogostejše med mladostniki. Pri otrocih je to najpogostejša kirurška težava nasploh. V zgodnjem otroštvu je redka, nato pa se njena pogostnost povečuje do obdobja mladostništva. Tudi pri starostnikih vnetje slepiča ni tako redko.
Do vnetja slepiča pogosteje prihaja v razvitih državah kot v manj razvitih, pri čemer priseljenci v razvitih državah pogosto doživljajo podobno stopnje pojavnosti, kot jo imajo sicer ljudje v tistem okolju. Na zahodu akutno vnetje slepiča preboli kar vsak sedmi posameznik. Videti je, da obstaja določena povezava med prehrano, ki je bogata z mesom in revna z vlakninami, ter pojavnostjo vnetja slepiča.
Zakaj pride do vnetja slepiča?
Vnetje slepiča je v veliki večini primerov posledica zamašitve svetline slepiča. Slepič lahko zamašijo delci trdnih iztrebkov, razni tujki, limfatično tkivo ali bakterije. Ko je pot prehoda oziroma izhoda iz slepiča blokirana, se bakterije, ki so normalno prisotne na sluznici slepiča, pričnejo prekomerno množiti, kar lahko privede do vnetja, otekline in bolečine.
Zakaj pri nekaterih ljudeh sploh pride do zamašitve slepiča, ni povsem jasno, vendar pa obstajajo nekatere možne situacije ali dejavniki, ki povečujejo tveganje za ta dogodek:
- Zamašitev s trdnimi iztrebki: Če se iztrebki zaradi nepravilne prehrane ali drugih razlogov zagozdijo v slepiču, lahko pride do vnetja.
- Limfno tkivo: V nekaterih primerih se limfno tkivo v slepiču poveča in povzroči oviro.
- Tujki: Tujki, kot so semena ali koščice sadja, lahko včasih povzročijo blokado.
- Bakterijska okužba: Bakterije, ki so normalno prisotne v črevesju, se lahko prekomerno namnožijo in povzročijo vnetje.

Kdaj moramo pomisliti na vnetje slepiča?
Kadar se pojavijo bolečine v desnem spodnjem delu trebuha, ki ne popustijo po nekaj urah.
Zelo pogosto se bolečina prične v žlički in se nato preseli desno in pod popek. Bolniki se slabo počutijo, lahko imajo povišano temperaturo, nimajo apetita, lahko tudi bruhajo.
Diagnostika
Diagnostika apendicitisa običajno vključuje natančen pogovor z bolnikom, fizični pregled, laboratorijske teste, kot so krvna slika in pokazatelji vnetja (sedimentacija, CRP), ter slikovne preiskave, kot sta ultrazvok ali celo CT (računalniška tomografija) trebuha, ki pomagajo pri potrditvi diagnoze.
Zelo podobni znaki kot pri vnetju slepiča se lahko pojavijo pri celi vrsti obolenj v trebušni votlini. Najpogostejša stanja, ki jih lahko zamenjamo z vnetjem slepiča, so: vnetje rodil pri ženskah, vnetje sečil, težave z želodcem ali debelim črevesom in mezenterijski limfadenitis. Pri slednjem gre za povečanje bezgavk v črevesnem oporku in znaki so zelo podobni znakom pri vnetju slepiča.
Zdravljenje
Zdravljenje apendicitisa je po doktrini kirurško in vključuje odstranitev vnetega slepiča. To operacijo imenujemo apendektomija in se izvaja v splošni anesteziji.
Še pred leti so se vse operacije izvajale klasično, z nekaj centimetrov dolgim rezom desno spodaj na trebuhu nad samim slepičem. V zadnjem času pa se z razvojem laparoskopije velika večina operacij izvaja z laparoskopsko tehniko.Laparoskopija je kirurška tehnika, pri kateri kirurg uporablja laparoskop, posebno vrsto instrumenta, ki ga skozi majhen rez vstavi v trebuh in nato opravi poseg s pomočjo več manjših instrumentov v trebušni votlini. Nekatere ključne prednosti laparoskopskih operacij so manjši rezi, manj bolečin, hitrejše okrevanje, manjše tveganje za okužbe, krajši čas bivanja v bolnišnici in boljši estetski rezultati.