Alergijska astma

Besedilo: prof. dr. Ema Mušič, dr. med., specialistka pulmologije in alergologije 

Alergije so zelo pogoste sodobne bolezni, saj za njimi oboleva že vsaj 30 % prebivalcev razvitih držav. Na to vplivajo različni dejavniki sodobnega življenjskega standarda in dela.

Industrijska proizvodnja uvaja vedno nove tehnologije in izdelke. Pridelava hrane poteka po drugačnih postopkih kot v preteklosti. Spremembe nastajajo v našem naravnem okolju, tako v zemlji kot v ozračju, dodaten dejavnik v načinu odzivanja organizma pa so tudi nenehne psihične in fizične obremenitve, ne glede na to, ali smo zaposleni ali brezposelni.

Število alergijskih bolezni se povečuje in po presoji ima alergijo že skoraj četrtina odraslih prebivalcev in več kot 30 % otrok. V zadnjih 30 letih se je pogostnost alergij podvojila, ponekod celo potrojila. V Evropi ima intermitentni alergijski rinitis do 20 % ljudi, perzistentni alergijski rinitis do 15 %, atopijski dermatitis 13–37 % otrok in adolescentov ter le nekaj odstotkov odraslih, astmo 5–10 % in kontaktni dermatitis 1–2 %. V nekaterih razvitih državah se število bolnikov z astmo povečuje kar za 4 % na leto. Pogosta sta akutna urtikarija in angioedem, tako da ju v svojem življenju doživi skoraj vsak človek. Manj pogosta je kronična urtikarija, ki je sicer kompleksen alergološki in internistični problem.

Razlike v pogostnosti po regijah razlagajo na podlagi razlik v pogostnosti pojavljanja dejavnikov tveganja. Na pogostnost alergijskih bolezni vplivajo starost, spol, rasa, genetski dejavniki, kajenje (aktivno in pasivno), izpostavljenost alergenom, higiena bivanja, onesnaženje zraka, velikost družine, pogostnost in vrsta okužb ter dejavniki prehrane.

V svetu se povečuje pogostnost alergijskih bolezni, tudi astme. Pogostejše so v razvitih, še posebej v angleško govorečih državah. Pogostnost astme se povečuje hkrati z razvojem in urbanizacijo. Z zamikom približno desetih let pa astmi sledijo alergijski rinitis, atopijski dermatitis in urtikarija. V primarni preventivi pred alergijo so prizadevanja usmerjena zlasti v pediatrijo, na področju katere raziskujejo in svetujejo zdravo okolje in prehrano že med nosečnostjo, po rojstvu otroka pa dojenje ter zdravo, biološko in socialno uravnoteženo okolje.

V zadnjih petnajstih letih sta medicinska in biološka znanost pojasnili številna dejstva in pojave, ki jih označujemo kot alergije. Dandanes v medicini vemo, kako se za alergije dovzetna oseba lahko brani ob stiku s snovmi, ki so alergene, ne glede na to, koliko jih je. Vemo tudi, da gre za različne tipe takih zavračanj, katerih posledica so neprijetni, bolezenski znaki v organizmu, kajti razvije se alergijska bolezen. Pri nekaterih se znaki alergije pojavijo takoj po stiku z alergenom, pri drugih šele po več urah in pri tretjih morda šele čez več dni. 

V praksi nekatere alergijske bolezni obravnavamo pogosteje, poleg teh pa poznamo še posamezne alergijske pojave in težave, ki so poseben problem tudi zaradi manj pogostega pojavljanja. Med te sodijo nekatere tipične poklicne alergije, alergije proti manj znanim in »skritim« alergenom v stavbah oziroma klimatskih napravah in sploh v modernem načinu življenja. Pogostejše oblike alergij so:

• konjunktivitis in druge alergije oči,
• rinitis in rinokonjunktivitis,
• alergijska astma,
• alergijski bronhioloalveolitis,
• atopijski dermatitis,
• kontaktni dermatitis,
• akutna urtikarija in angioedem,
• kronična urtikarija in angioedem,
• alergija na pike žuželk,
• prehranska alergija, psevdoalergija in intoleranca,
• oralni alergijski sindrom,
• alergija na zdravila,
• anafilaksija.

Vsaka od teh alergij ima glede na vzroke in mehanizme bolezni svojo alergijsko in nealergijsko obliko. Alergijske oblike bolezni lahko potekajo ob aktivnosti protiteles IgE ali na podlagi drugih tipov alergije, alergolog pa je tisti, ki mora razločevati med temi različicami bolezni. Poznavanje procesov je pomembno zato, ker je zdravljenje in zlasti preprečevanje takih variant bolezni različno. Ob tem lahko vnovič ugotavljamo pomen sodobnega posvetovanja in posredovanja znanja.

ALERGIJSKA ASTMA

Alergijska astma je večinoma kronično, redkeje pa intermitentno alergijsko vnetje sluznice dihalnih poti. Kopičenje vnetnih celic v sluznici in otekanje le-te hkrati z refleksnim krčenjem gladkih mišic v bronhialni steni povzroča zožitve cevi in ovira pretok zraka. V vneti sluznici se vzburijo tudi celice in žleze, ki izločajo sluz, zato astmatik ne le ovirano diha, ampak tudi izkašljuje sluz v procesu aktivne astme. Taki dogodki v sluznici pojenjajo sami ali pa šele po zdravilih. So občasni ali trajni. Osrednja značilnost astme pa je, da so pojavi povratni (reverzibilni), torej simptomov, kot so težko dihanje, tiščanje v prsih, kašelj in piskajoče dihanje, bolnik ne občuti stalno. Večinoma se umirijo po ustrezni sodobni terapiji.

Vrste astme

Obstajajo oblike astme, ko bolnik samo kašlja brez izpljunka, pa spet take, ki jih spremlja le obilna produkcija sluzi. Vendar je najbolj poznana astma z napadi dušenja in kašljem. Taki dogodki so občasni ali stalno aktivni, tako govorimo o občasni (intermitentni) in stalni (persistentni) astmi. Poleg alergijske astme obstajajo še oblike brez vpletene alergije, največkrat pa se oblike astme in vzroki za njeno aktivnost prepletajo. Sluznica bolnika z astmo se s podobnim odgovorom kot na alergene odziva tudi na nespecifične dejavnike iz okolja ali na spremembe v telesu, vzdražijo jo lahko nekatera zdravila, hormonske spremembe, dražeči dejavniki v poklicnem delu, psihični dejavniki.

Vzroki astme

Med alergeni so najpogosteje pelodi, pršice, živalske dlake, plesni, alergeni v hrani pa manjkrat. Alergijsko astmo aktivirajo tudi virusi in bakterije, ki pa tudi brez alergije lahko izzovejo bronhialno preodzivnost, kar je lahko podobno astmi. Nespecifični dražilci za bronhialno sluznico so cigaretni dim, spreji, pare pri kuhanju, mrzel zrak in močne vonjave. Astmo lahko povzročijo ali aktivirajo aspirin in nesteroidni antirevmatiki. Pospeševalci astme so konzervansi, poklicni alergeni, onesnažen zrak, stres, telesni napor in vračanje želodčnega soka v požiralnik (refluks).

Pri alergijski astmi je v ozadju nagnjenosti k alergijam, morda že obstoječa neka druga alergijska bolezen, alergija v otroštvu in alergija v sorodstvu. K sprejemljivosti za alergije se dodatno pridruži še neki nov dejavnik, lahko popolnoma neznačilen, na primer virusna prehladna bolezen v dihalih, zlasti če so prehladi pogostejši ali so potekali brez zdravljenja in predolgo. Astmo lahko vzbudijo dražeče snovi, na primer cigaretni dim, spreji, vonji in hlapi pri kuhanju ter uživanju hrane, mrzel zrak in močni vonji dišav. Med zdravili je poznan sprožilec astme aspirin, pa tudi drugi nesteroidni antirevmatiki. Teže je odkriti prikrite vzroke astme, kot so konzervansi, snovi v poklicnem delu, psihične vzroke, stres, vpliv telesnega napora in refluksno bolezen požiralnika. Alergijski vzroki astme so podobni kot pri alergijskem rinitisu, vnetni proces v bronhialni sluznici pa je zapleten in v njem sodelujejo elementi vnetja samega, aktivnost živčevja in hormonov.

Med alergijskimi vzroki ločimo inhalacijske alergene, prehrambne alergene, alergene v zdravilih in alergene v poklicnem delu. Vsak od njih prispeva morda le majhen del k procesu astme ali pa samo podpira popolnoma drug primarni vzrok astme. Zaradi zapletenosti teh pojavov pravimo, da je astma vnetni sindrom, ki ga moramo čim bolje opredeliti, da aktivne faze bolezni lahko preprečujemo.

Kako astmo potrdimo, dokažemo

Prisluhnemo bolniku, ki občasno kašlja, zlasti značilen je kašelj ponoči, ima še sluzast izpljunek ob napadih tesnobe v prsih, ovirano dihanje, piskanje v pljučih, občutek dušenja.

Izmerimo volumne pri dihanju, to je spirometrija, ki pokaže priprtost dihalnih poti ali obstrukcijo. Če ob pregledu to ni prisotno, pristopimo k provokacijskemu testu, da bi se pojavila priprtost, in jo takoj odpravimo z olajševalnim zdravilom. Napravimo ustrezne kožne teste za alergijo in dobro poizvemo vse o delovnem in bivalnem okolju.

Zdravljenje astme

Nujno je izogibanje alergenom in dražečim snovem. Zdravila za astmo pa svetujemo glede na stopnjo astme, glede na opažanja in meritve PEF v postopku samozdravljenja. PEF prikaže največjo hitrost in pretok zraka v izdihu. Po teh meritvah je izdelan semafor o stopnjah astme: lahka – 80 % normalne vrednosti, zmerno aktivna z nekaj več težav – 60–80 % in huda stopnja astme – PEF < 60 % norme, ko so dušenja in kašelj intenzivna in samo olajševalna zdravila niso dovolj. V tej stopnji je potreben obisk zdravnika.

Zdravila za astmo delimo v olajševalce – ß2-simpatomimetike v sprejih, ki zadostujejo za lažje stopnje astme in učinkujejo takoj, zato jih svetujemo »po potrebi«. Podobna zdravila so tudi s podaljšano aktivnostjo. Še segamo po starem zdravilu teofilinu v kapsulah in tabletah s počasnim sproščanjem. Olajševalci so še antiholinergiki, na primer ipratropijev bromid v pršilu, često kombiniran z ß2-simpatomimetikom. Druga skupina zdravil so protivnetna zdravila, predvsem glukokortikoidi v sprejih in drugačnih pršilih za vdihovanje. Ta zdravila so na mestu za dolgoročno preprečevalno zdravljenje astmatskega vnetja in so potrebna pri srednje težkih in najtežjih oblikah astme. Pri najtežjih tovrstna zdravila dodajamo tudi v tabletah ali injekcijah za kratek čas. Protivnetni so tudi antagonisti levkotrienov v vnetnem procesu.

Protivnetna zdravila naj se uporabljajo redno, kot svetuje zdravnik, ki prilagaja odmerke stopnji aktivnosti astme. V praksi je več vrst sprejev in drugih pršilnikov, ki vsebujejo kombinacijo olajševalca in protivnetnega glukokortikoida.

Samokontrola astme

Bolnik beleži svoje težave, kakor jih občuti. Meri si PEF po nasvetu zdravnika in obojemu prilagaja terapijo ter ve, kdaj je potreben obisk zdravnika. Naši bolniki so usposobljeni za samokontrolo v »šolah astme«, ki jih občasno obnavljajo, da se seznanijo z novostmi možne terapije.