Ali je raven LDL-holesterola lahko prenizka?

Besedilo: Aleš Blinc, Društvo za zdravje srca in ožilja

Ob omembi holesterola pomislimo na aterosklerozo, zožene arterije in srčni infarkt. V resnici pa holesterol ni le škodljiv, temveč je nujno potrebna sestavina našega telesa. Najbolj je koncentriran v žolču, s katerim se izloča iz telesa.

Če človeške in živalske celice v membranah ne bi imele holesterola, membrane ne bi bile prožne in organizmi se ne bi mogli prosto gibati. Celice, obdane s krhko membrano brez holesterola, za svoj obstoj potrebujejo čvrsto celično steno, kot jo imajo rastline. Celična stena onemogoča krčenje in raztezanje, kot so ga sposobne mišične celice. Holesterol ima pomembno vlogo tudi kot surovina v biosintezi steroidnih hormonov, med katere sodijo spolni hormoni (testosteron, estrogen, progesteron) in hormoni skorje nadledvične žleze (kortizol, aldosteron), in v biosintezi vitamina D in žolčnih kislin.

Jetra proizvajajo holesterol in ga po krvi razpošiljajo drugim tkivom

S hrano vsak dan zaužijemo približno 300 miligramov holesterola, telo pa ga dnevno proizvede še približno 1 gram. Vse celice v telesu znajo proizvajati holesterol iz preprostih gradnikov, ki vsebujejo dva ogljikova atoma (acetil koencim A). Pri sintezi holesterola so najdejavnejša jetra, ki ga vsak dan proizvedejo od 200 do 250 miligramov in ga po krvi razpošiljajo drugim celicam v telesu v obliki »transportnih paketkov«, ki jih imenujemo lipoproteini. Holesterol namreč ni topen v vodi, zato tudi ne v krvi, tako da za topnost transportnih paketov poskrbijo beljakovine v ovojnici lipoproteinskih delcev.

Jetra v kri izločajo lipoproteine z zelo majhno gostoto (angl. very low density lipoprotein, VLDL), iz katerih v krvi postopoma nastajajo lipoproteini z majhno gostoto (angl. low density lipoprotein, LDL). Osnovna naloga delcev LDL je, da dostavljajo holesterol tkivom.

Ateroskleroza je »kolateralna škoda« transporta holesterola po krvi

Kadar delci LDL »zaidejo« v žilno steno, močno pospešujejo razvoj aterosklerotične žilne bolezni. Pri aterosklerozi gre za počasen vnetni proces, pri katerem delno oksidirani delci LDL spodbujajo kopičenje vnetnih celic (makrofagov) v žilni steni in oblikovanje aterosklerotičnih leh. Napredovale aterosklerotične lehe svetlino arterije zožijo ali celo popolnoma zaprejo. Ker so delci LDL ključno udeleženi v razvoju ateroskleroze, je priporočljivo njihovo raven v krvi pri ogroženih osebah zmanjšati na manj kot 2,5 mmol/l oziroma na manj kot 1,8 mmol/l pri osebah, ki imajo že razvito aterosklerotično bolezen.

Ali lahko v boju proti aterosklerozi pretirano znižamo raven LDL-holesterola?

V zadnjih desetletjih so bili statini najuspešnejša zdravila za zniževanje ravni LDL-holesterola. Široka uporaba statinov je pomembno prispevala k zmanjšanju umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja v razvitih državah. Številne raziskave dokazujejo, da je srčno-žilnih zapletov manj, čim nižja je raven LDL-holesterola. Vsako znižanje ravni LDL-holesterola za 1 mmol/l v povprečju zmanjša srčno-žilno ogroženost za 22 %.

Kadar je raven LDL-holesterola zelo nizka, se lahko aterosklerotične lehe celo nekoliko zmanjšajo.

Ljudje naj bi jemali statine, pa se pogosto bojijo, da jim bodo zdravila pretirano znižala raven holesterola. Ali je raven LDL-holesterola lahko tako nizka, da to škoduje našemu zdravju?

Poznamo bolezni, pri katerih se raven LDL-holesterola pomembno zniža. Gre za številne rakave bolezni, pa tudi za depresivno-anksiozno motnjo in pretirano delovanje žleze ščitnice.

Naštete bolezni nam škodujejo, vendar ne zaradi zniževanja ravni LDL-holesterola, ki je zgolj spremljajoč pojav.

Zdrave osebe odlično prenesejo zelo nizko raven LDL-holesterola. Pri pripadnikih plemen južnoameriških Indijancev, ki živijo v lovsko-nabiralski skupnosti, jedo pretežno rastlinsko hrano in se veliko gibljejo, raven LDL-holesterola redko preseže 1,5 mmol/l, kar je pol manj kot pri prebivalcih razvitega sveta.

Kako vpliva nizka raven LDL-holesterola na razvoj in delovanje možganov?

Ker je holesterol ključna sestavina celičnih membran in ker je mielinska ovojnica živčnih vlaken sestavljena iz spiralasto navitih celičnih membran, se številni sprašujejo, ali se človeški možgani lahko normalno razvijejo in normalno delujejo, kadar je raven LDL-holesterola zelo nizka.

Človeški plod ima v času, ko se možgani najintenzivneje razvijajo, v krvi le približno 1 mmol/l LDL-holesterola, kar je trikrat manj od povprečja odraslih oseb v Evropi in Ameriki. Očitno za razvoj možganov ni treba imeti v krvi veliko LDL-holesterola. V medicinski literaturi najdemo opise treh oseb, ki zaradi svojih genskih lastnosti vse življenje živijo z izjemno nizko ravnijo LDL-holesterola, ki dosega zgolj 0,3–0,4 mmol/l. To so osebe, ki imajo nedelujoča oba gena za beljakovino PCSK9. Ta beljakovina se veže na jetrni receptor za delce LDL in povzroči njegovo razgradnjo.

Če ni beljakovine PCSK9, se jetrni receptorji za LDL le počasi razgrajujejo, njihova gostota na jetrnih celicah je povečana in odstranjevanje LDL-delcev iz krvi poteka zelo učinkovito, tako da ostaja raven LDL-holesterola nizka. Leta 2006 so opisali odsotnost beljakovine PCSK9 pri Američanki, ki je uspešno doštudirala na fakulteti, ima otroke in poučuje aerobiko. Druga oseba s homozigotno okvaro genov za PCSK9 je Afričanka, ki je prav tako zdrava, normalno razvita, poročena in ima otroke. Tretji je Evropejec, ki so mu pri 50 letih odkrili sladkorno bolezen, a je zdravnike osupnil s svojimi skoraj nezaznavnimi vrednostmi LDL-holesterola. Mož je debel, a razen sladkorne bolezni nima resnejših zdravstvenih težav. Tudi on je duševno normalno razvit in ima odraslo hčer. Naj omenimo, da ima približno 1 % prebivalstva okvaro enega od dveh genov za PCSK9. Ti ljudje imajo nižjo raven LDL-holesterola od povprečja in redkeje obolevajo za boleznimi srca in ožilja.

S hrano dnevno zaužijemo 300 miligramov holesterola.

Kako si lahko razložimo, da človeško telo dobro deluje in se lahko razvija tudi takrat, ko je raven LDL-holesterola zelo nizka? Raven holesterola v celici je regulirana količina. Ključno vlogo v zaznavanju ravni holesterola v celici in uravnavanju njegove biosinteze igra beljakovina SREBP. Čim manj holesterola celica dobi od zunaj v obliki LDL, tem več ga proizvede sama, tako da holesterola celičnim membranam zlepa ne zmanjka.

Prelistajte celotno revijo.

Prebrali ste prispevek iz decembrsko-januarske izdaje Zdravih novic. Vas zanima še več?

Zadnji prispevki

Nihče si ne želi pljučnice

Intervju: prim. dr. Aleksander Stepanovič, predsednik združenja zdravnikov družinske medicine. Zboli lahko vsak, najbolj ogroženi