Pogovarjali smo se z doc. dr. Urško Battelino, psihoanalitično psihoterapevtko, supervizorko in učno analitičarko. Je tudi predsednica Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov – Slovenija (EZPPS). Sodelovala je v delovni skupini na Ministrstvu za zdravje, ki je v javno razpravo podalo osnutek zakona.
Besedilo: Mag. Irena Zagajšek, predavateljica, publicistka in specializantka psihoanalitične psihoterapije (SFU – Ljubljana), članica EZPPS
Kako je trenutno urejeno področje delovanja psihoterapevtov?
Danes nimamo regulative, ki bi prepoznavala psihoterapijo kot samostojen poklic, zato psihoterapijo lahko opravlja vsak, z ali brez diplome, izobraževanja ali izkušenj. Stanje na trgu je alarmantno. Ljudje so obupani zaradi dolgih čakalnih vrst in iščejo pomoč, a uradne institucije, ki bi jim posredovala seznam licenciranih psihoterapevtov, žal ni.
Na katerem področju je bilo največ težav pri usklajevanju?
V predlogu zakona predvidevamo izobraževanje psihoterapevtov, ki bodo pridobili znanja in potrdila, primerljiva z evropskimi diplomami oz. diplomami nam primerljivih držav, kot so Avstrija, Nemčija in Združeno kraljestvo. Veliko razprav smo posvetili temi izobraževalnega procesa za psihoterapevte.
Kaj torej prinaša novi predlog zakona na področju izobraževanja psihoterapevtov na kratki in na dolgi rok?
Vsak, ki je končal izobraževanje za psihoterapevta v Sloveniji in pridobil evropsko diplomo, naj bi po zaključku specializacije:
– opravil strokovni izpit za zdravstvene delavce (kot ga opravijo vsi zdravstveni delavci),
– se včlanil v psihoterapevtsko zbornico oziroma primerljivo nacionalno stanovsko organizacijo,
– se zavezal k izpopolnjevanju znanja (strokovnega in na področju osebnega razvoja),
– sprejel nadzor svojega dela (supervizijo) in nadaljnje usposabljanje.
Dolgoročno pa si želim, da bi uvedli akademsko izobraževanje za poklic psihoterapevta na slovenskih fakultetah. S tem bi regulator lahko nadziral izobraževanje, istočasno pa bi omogočili večjo dostopnost za dijake, da nadaljujejo študij po končani maturi. Seveda pa bi ohranili tudi zgoraj omenjeno možnost pridobitve kvalifikacije.
Ali se vam zdi, da je zakon nekakšen hibrid, ki želi ustreči vsem in hkrati vnaša nekatere posebnosti, ki jih v zakonih nam primerljivih držav ni? Eden takšnih primerov je npr. delitev poklica na psihoterapevta in kliničnega psihoterapevta. Kaj bi dopolnili?
Predvsem bi si želela v zakonu še bolj poudariti, da psihoterapija ni gospodarska dejavnost. Trenutno je žal, zaradi neurejenosti področja, videti tako. Pri tem so prikrajšani vsi – psihoterapevti, ki so izrinjeni iz zdravstva kljub ustrezni izobrazbi, in najbolj ranljivi – bolniki, ki si ne morejo plačevati psihoterapevtskih storitev. Želela bi si, da bi različni strokovnjaki sprejeli, da se njihove kvalifikacije za delo psihoterapevta lahko nadgradijo. To velja za vse profile, tudi za zdravnike, klinične psihologe in psihiatre. Freud je celo rekel, da si zdravniki ne smejo lastiti psihoanalize, ker so bili prvi, ki so jo zavrnili.
Zakon je v javni obravnavi in upajmo, da bomo zmogli sprejeti odločitve, ki bodo pomagale najranljivejšim skupinam. Psihoterapija namreč ni »salonska dejavnost« za petične stranke, kot je morda bila v začetku 19. stoletja, na Dunaju, ampak naj bi bila čim bolj dostopna vsem, ki plačujejo javno zdravstvo. Upam, da bodo regulatorji in vsi deležniki sprejeli, da se čas v Sloveniji na tem področju ni ustavil.