Besedilo: Bojan Madjar, mag.farm., spec.
Koristi vitamina D poznamo že mnogo let. Olje iz jeter polenovke, ki je bogat vir vitamina D so v Evropi, z namenom preprečevanja rahitisa pri otrocih, uporabljali že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1931 so ga že začeli dodajati mleku in margarini.
Kljub temu še danes govorimo o pomanjkanju vitamina D. Raziskava izvedena leta 2015 je pri 40 % Evropejcev zaznala, da sicer niso kazali znakov pomanjkanja vitamina D, a v krvi niso imeli optimalnih vrednosti. To nas nekoliko preseneča, saj gre za vitamin, ki poleg preko vnosa s hrano lahko nastaja tudi v našem telesu.
Koliko vitamina D pa potrebujemo?
V preteklosti so se priporočila spreminjala in povečevala, razlikujejo pa se tudi med državami. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) priporoča naslednje odmerke: za otroke (starejše od enega leta), mladostnike, odrasle in nosečnice 15 µg/dan, za dojenčke (stare med 7 in 11 mesecev) pa 10 µg/dan. V devetdesetih letih smo živila opremili z informacijami o priporočenem dnevnem vnosu mikrohranil, kar nam je lahko v pomoč pri ugotavljanju doseganja priporočenega vnosa. Vnos vitamina D je izražen kot holekalciferol (1 μg holekalciferola = 40 IE vitamina D).
Priporočen odmerek je relativno lahko določiti, precej težje pa je, posebno za vitamin D, določiti prevelike odmerke. Razlog tiči v dejstvu, da vitamina D ne dobimo samo iz hrane, pač pa se sintetizira tudi v naši koži. To predstavlja tudi poglaviten vir vitamina D, saj na ta način zagotovimo od 80-90% vsega vitamina D. Obseg te fotosinteze pa je odvisen od več dejavnikov: čas, ki ga preživimo na prostem, izpostavljeni sončnim žarkom, starosti, barve kože, uporabe zaščitnih sredstev ob sončenju. Raziskave tudi kažejo na pomembne genetske in etnične variacije pri metabolizmu vitamina D. Na primer, ljudje s temnejšo poltjo potrebujejo daljšo izpostavljenost sončni svetlobi za tvorbo vitamina D.
Marsikdo bo ugovarjal glede nevarnosti vnosa vitamina D, saj gre nenazadnje za snov, ki jo telo potrebuje in pridobiva po naravni poti. Količina vitamina D, ki nastaja v koži je regulirana in ni skrbi, da bi na ta način nastalo preveč vitamina D. Skrbi pa nas vnos preko prehranskih dopolnil, saj nekateri izdelki vsebujejo velike odmerke. Prikrito se oglašujejo tudi nedokazane koristi vitamina D, kar marsikoga spodbudi k uživanju (pre)visokih odmerkov. V ZDA so recimo že zaznali porast primerov toksičnosti zaradi vitamina D. Pred letom 2005 je bilo letno zabeleženih 196 zastrupitev z vitaminom D, leta 2014 pa že 4535 primerov. Na srečo noben primer ni zahteval smrtne žrtve, je bilo pa 19 ljudi hospitaliziranih.
Ob vnosu prevelikih odmerkov vitamina D se poveča koncentracija kalcija v krvi, kar pripelje do hiperkalciemije. Ta povzroči mišično šibkost in oslabelost, glavobol, slabost in bolečine v kosteh. Čez čas se zmanjša apetit, pojavi se razdražljivost, polidipsija (povečan občutek žeje) in poliurija (povečano izločanje urina), povišan krvni tlak in srčne aritmije. Hiperkalciemija lahko vodi do kalcifikacije ledvic in nastanka ledvičnih kamnov.
Lekarniški farmacevti zato priporočamo previdnost pri dodajanju vitamina D, kar svetujemo tveganim populacijskim skupinam, kot so npr. kronični bolniki, ki so vezani na notranje bivalne pogoje ali bolnikom, ki se morajo izogibati sončni svetlobi. V primeru dodatnega vnosa vitamina D s prehranskimi dopolnili opozarjamo na najvišji dopustni dnevni vnos iz vseh prehranskih virov (običajna hrana, prehranska dopolnila, obogatena živila), ki ga je določila EFSA leta 2012 in znaša 100μg vitamina D /dan za odrasle in otroke nad 11 let starosti ter 50μg /dan za otroke do 10 leta starosti.
Prebrali ste prispevek iz majske izdaje Zdravih novic. Vas zanima še več?
