Paradižnik – jabolko iz paradiža
Besedilo: Strokovnjaki nacionalnega portala o hrani in prehrani Prehrana.si
Paradižnik (Solanum lycopersicum) je v zmernem podnebnem pasu enoletna vrtnina, v tropih pa trajnica s kratko življenjsko dobo. Spada v družino razhudnikov, v katero sicer spadajo tudi čili, paprika, krompir, jajčevec, tamarilo in tudi tobak.
Paradižnik so v Evropo prinesli Španci v zgodnjem 16. stoletju. Divja vrsta izvira iz Andov v Južni Ameriki, njegovo ime izhaja iz nahuatlske (azteške) besede tomatl, iz katere je nastala španska beseda tomate, iz te pa angleška beseda tomato. Slovenska beseda paradižnik je izpeljanka iz besede paradiž (raj), ta izhaja iz nemške besede Paradeiser, Paradiesapfel (paradižnik), ki je prav tako izpeljana iz besede Paradies (raj). Podobno je tudi v hrvaščini, kjer se paradižnik imenuje rajčica (izpeljana iz besede raj). Poimenovanje naj bi temeljilo na svetopisemski legendi o Adamu in Evi ter prepovedanem sadežu, ki je bil upodobljen kot rdeče jabolko. Zaradi podobnosti se je poimenovanje kasneje preneslo na paradižnik.
Paradižnik gojimo zaradi mesnatih plodov, botanično jagod, ki so v približno od 90 do 95 odstotkih sestavljeni iz vode. Razmerje med topnimi sladkorji (glukoza, fruktoza in saharoza) in organskimi kislinami (predvsem jabolčna in citronska kislina) najbolj vpliva na okus paradižnika. Njegova glavna sestavina je likopen (naravno prisotno rastlinsko barvilo iz skupine karotenoidov), za katerega je značilno antioksidativno delovanje in je odgovoren za rdečo barvo zrelega paradižnika. Količina likopena, prisotnega v predelanih živilih (sok, pire, omaka, pasta, kečap), je pogosto veliko večja kot v svežih paradižnikih, saj prihaja pri predelavi do izgub vode in s tem koncentriranju drugih snovi. Prav tako ima termično obdelan paradižnik večjo biorazpoložljivost likopena kot surov, saj se med segrevanjem sprosti iz paradižnikovega matriksa.
Paradižnik je bogat z vitaminom C in kromom, vsebuje pa tudi nekatere druge vitamine in minerale kot so vitamin A in K, biotin, folna kislina, kalij, železo, vendar v manjših količinah. Vsebnost hranil pogojujejo okoljski dejavniki, vključno s tehnologijo pridelave.