ANKSIOZNOST ali TESNOBA

Besedilo: Tatjana Romšek Poljšak, diplomirana psihoterapevtka (BA pth., SFU Dunaj), specializantka in učna terapevtka gestalt psihoterapije (GiTa Ljubljana)

Anksioznost je vrsta strahu, ki nastane, kadar oseba ocenjuje, da njene življenjske okoliščine presegajo njene zmožnosti in ne zmore obvladovati življenjskih težav. Čustvo tesnoba je dobilo ime po specifičnem doživljanju osebe, ki občuti, da ji je »tesno« v prsnem košu, kot da jo nekaj pritiska in težje diha.

Nastane kot odgovor na življenjske okoliščine, ki se zdijo neobvladljive. Izraža se v pretirani aktivnosti, zaskrbljenosti in vznemirjenosti, ki se jipogosto pridruži še depresija (umik, izolacija in zaprtje vase). Obe spremljajo negativna prepričanja, negativna naravnanost, izguba nadzora in občutka povezanosti, obup, slabša sposobnost samoobvladovanja in prilagajanja.

Kako jo prepoznamo?

Na telesni ravni kottiščanje v prsnem košu, dušenje, plitko dihanje, razbijanje srca, nemir, tresenje, potenje, napete in boleče mišice, glavobol, utrujenost, vrtoglavico, slabost, diarejo, pogosto uriniranje; na miselni ravni kotstrah pred smrtjo ali tem, da se nam bo zmešalo oz. da se bomo osramotili, težko se skoncentriramo; na vedenjski ravni se »zapremo«, začnemo izogibati ljudem, družabnim srečanjem, določenim okoliščinam, kar posledično vpliva na zmanjšanje dela zmožnosti in produktivnosti.

Anksioznost je ustrezno in racionalno občutenje, kadar oseba doživlja, da se je sama spremenila na način, ki ji onemogoča nadaljevati življenje tako, kot je navajena. Pogosto se to dogaja v primeru številnih telesnih bolezni; ali pri starejših ljudeh, ki jih telo ne uboga več ali ko pri sebi opažajo znake senilnosti; ali ljudeh, ki spremenijo življenjsko okolje in začnejo živeti v njim tuji, neznani kulturi. Povzročijo jo tudi nenadne in temeljite družbene spremembe, npr. vojna. V vseh navedenih okoliščinah je občutje anksioznosti povsem ustrezno in racionalno. Bojazni so običajne spremljevalke človeškega razvoja, sprememb v življenju, vsega novega in še nepreverjenega, spremljajo iskanje lastne identitete in smisel življenja. Tako se npr. anksioznost pojavi ob ločitvi od ljubljene osebe, ob ogrožanju uspeha ali statusa. Takšna anksioznost človeka spodbudi, da naredi potrebne korake, ki bodo preprečili ogroženost oz. kar se da zmanjšali njene posledice (adaptacijska funkcija anksioznosti).  

Razlikovanje med strahom in anksioznostjo

Strah je odgovor na znano, jasno definirano nevarnost oz. grožnjo. Anksioznost pa odgovor na neznano, nedoločeno grožnjo. Ko človek opazuje, kako se mu z veliko hitrostjo približuje avto, ko prečka cesto, ima zelo drugačno doživljanje kot nekdo, ki ima pred nekim srečanjem z neznanimi ljudmi nedoločen neprijeten občutek.

Kdaj postane anksioznost zdravju nevarna?

Anksioznost je uporabna samo tedaj, ko jo sproži »pravi« vzrok, ko doseže pravšnjo stopnjo in traja ravno prav dolgo. Motnje lahko nastanejo na katerikoli stopnji tega procesa. Lahko jo sproži bolj ali manj nevaren predmet ali bitje, npr. pajek ali črv (v teh primerih govorimo o fobijah), lahko je – tudi brez vzroka – izjemno velika (panični napad), lahko pa traja (pre)dolgo. Včasih je povezana z določenim vzrokom, včasih pa tega ne moremo najti, zato se zdi, v takih primerih, anksioznost iracionalna ali pretirana in jo je težko razumeti. Anksioznost je skupna številnim nevrotskim motnjam, kot so: generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, mešana anksiozna in depresivna motnja, fobične anksiozne motnje (agorafobija, socialna fobija, specifične izolirane fobije …), obsesivno-kompulzivna motnja.

Oblike pomoči

Kako si pomagate sami, kadar občutite tesnobo?

  • Drugače si strukturirajte dan.
  • Poiščite aktivnosti, ki vas sproščajo: hoja v parku, meditacija, joga, vadite sprostitvene tehnike, poslušajte glasbo …
  • Začnite se ukvarjati z aktivnostmi, ki zmanjšujejo napetost in pospešujejo nastajanje »endorfinov« (hormonov dobrega počutja): redna aerobna vadba, hitra hoja, tek, ples …
  • Če imate možnost in se v vašem primeru to zdi smiselno, spremenite okolje, v katerem se počutite tesnobno:
    • izberite delovno mesto, ki je manj stresno, ali
    • zamenjajte službo.

Kako vam bližnji lahko pomagajo?

Tako da: 

  • vam pomagajo ohranjati upanje in optimizem ter pozitivno naravnanost,
  • vas usmerjajo k tistemu, kar ste do zdaj že naredili in vam je uspelo,
  • vas spodbujajo, da vztrajate, in
  • se skupaj z vami veselijo tudi majhnih napredkov. 

Psiholog, psihiater ali psihoterapevt? Različni poklici, različne oblike pomoči.

Dvome o tem, kaj se z vami dogaja, vam bo pomagal razjasniti vaš osebni zdravnik (specialist splošne medicine).S pomočjo dodatnih rutinskih testov bo izključil organski vzrok vaših težav, vam za lajšanje simptomov predpisal ustrezne anksiolitike in/ali antidepresive ali pa vas napotil k psihiatru (zdravniku specialistu, ki zdravi duševne motnje s predpisovanjem zdravil), kliničnemu psihologu (ki na osnovi testiranja pomaga psihiatru postaviti diagnozo) ali psihoterapevtu (ki zdravi s pogovorom) v nadaljnjo obravnavo.

Najučinkovitejša metoda zdravljenja je kombinacija zdravljenja z zdravili in psihoterapijo. Pri blažjih motnjah psihoterapija zadostuje. Pri hujših, ko oseba pri terapiji težko sodeluje, težave najprej lajšamo z zdravili, pozneje pa uvedemo še psihoterapijo. Pomanjkljivost zdravljenja samo z zdravili, ki sicer ublažijo simptome, je v tem, da težave ostanejo nerazrešene.

Kdo je psihoterapevt? Kako vam psihoterapija lahko pomaga? 

Za poklic in pridobitev naziva psihoterapevt se je treba več let (dodatno) izobraževati na enem od mednarodno priznanih in akreditiranih inštitutov, specializiranih v posameznem psihoterapevtskem pristopu, v Sloveniji ali Evropi (kar velja tudi za psihologe in zdravnike), in/ali npr. na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, ki organizira tako dodiplomski kot podiplomski študij, vse do doktorata psihoterapevtskih znanosti.  

Psihoterapevt, usmerjen v salutogenezo (raziskovanje dejavnikov, ki omogočajo in ohranjajo zdravje ter dobro počutje), vas bo (na)učil obvladovati težave, se produktivno spopadati s težavami in vas podpiral tako, da (znova) najdete stik s seboj.

V psihoterapiji se (na)učite:

  • S pozornostjo na telesne procese sami obvladovati težave
    • S pomočjo tehnik dihanja, sproščanja, mišične relaksacije, čuječnosti oz. kontinuiranega zavedanja, ki jih prakticirate sami doma.
    • Sprostiti v telesu nakopičeno energijo (pogosto v obliki strahu ali jeze) na ustrezen način.
  • Spopasti se s tistim, česar se bojite in čemur se izogibate

S telesnimi senzacijami, čustvenimi odzivi, nastalo življenjsko situacijo. Izogibanje začasno zmanjša stisko, a težave ne reši. Obratno, nespoprijemanje s pomembnimi okoliščinami vodi v še večjo disfunkcionalnost (fobije in obsesivno-kompulzivne motnje).

V psihoterapiji raziskujete, odkrivate, spreminjate.

  • Prepričanja, ki povečujejo tesnobo

Prepričanja, ki so preveč posplošena, pretirana, katastrofična, še poglabljajo tesnobo. Če pričakujete, da boste doživeli panični napad, sprožite tesnobne občutke, ki še povečajo tesnobnost, in panični napad je tu. Psihoterapevt vam pomaga razviti in poglobiti zavedanje o tem,kaj govorite sami sebi, kakšne misli oz. fantazije se vam pletejo po glavi, kaj je najhujše, kar se vam lahko zgodi,in vas (na)uči, kako si sami lahko pomagate. Pomaga vam odkriti, od kod izvirajo te vaše misli, in jih spremeniti, če se tako odločite in si tega želite.

  • Načine, s katerimi ustvarjate in vzdržujete (»tesnobne«) odnose

Ki se prej ali slej pokaže(jo) tudi v vašem odnosu s psihoterapevtom. Lahko gre za nekaj, kar se dogaja le »tukaj-in-zdaj«, lahko pa gre za »ponavljanje« nečesa iz vaše osebne zgodovine. Pogosto tesnobnosti lahko sledimo vse do otroštva, ko ugotovimo, da smo ponotranjili »opozorila« negotovega starša, ki jih sami nismo nikoli preverili. A kar smo zamudili, lahko nadoknadimo. Učimo se vse življenje.

Kadar se spopadate z eksistencialnimi življenjskimi dogodki…

kot so staranje, bolezen, neizogibnost smrti, negotovost življenja, osamljenost, izguba ljubljene osebe, brezposelnost, huda nesreča, je pomoč psihoterapevta še nekoliko drugačna. Predvsem gre za podporo pri tem, kako vzdržati občutke tesnobe in brezupa, in iskanje novih načinov prilagoditve na nastale razmere, kar zahteva čas, vztrajnost in doslednost.  

Tesnobi se boste v življenju težko izognili.

Bolj ko se z njo borite, skušate nadzorovati misli ali telesne občutke in se izogibate neprijetnim okoliščinam, bolj postajate napeti in utrujeni. Vse slabše je.

Namesto da se borite, raje:

  • sprejmite in se soočite s tem, kar je,
  • skušajte razumeti in
  • ljubeče ravnajte s tem, kar ste, v tem trenutku.  

Prelistajte celotno revijo.

Prebrali ste prispevek iz majske izdaje Zdravih novic. Vas zanima še več?

Zadnji prispevki

Nadomeščanje vitaminov

Besedilo: Maja Kolšek Šušteršič, dr. med., spec. druž. med. Vitamini so esencialne snovi, ki jih

KAKO PREPREČITI DEMENCO?

Besedilo: Petra Šauperl, Vir: EDEMENCA Čeprav demence ne moremo zagotovo preprečiti, pa lahko vsaj odložimo