Konec starega in začetek novega leta ni le datum v koledarju, temveč ima močan vpliv na naše počutje. Navdaja nas želja po spremembah, za katere smo bolj motivirani kot druge dneve v letu. Nove začetke povezujemo tudi z opuščanjem škodljivih in nepotrebnih navad in razvad.
Besedilo: mag. Irena Zagajšek, predsednica društva za promocijo psihoterapije, psihoanalitična psihoterapevtka, irenairenaz@gmail.com
Novoletne zaobljube simbolno izražajo človeško potrebo po upanju, da lahko preoblikujemo sebe, da smo sposobni prerasti lastne omejitve. Fantazije, ki se povežejo z upanjem, naredijo te zaobljube krhke, a hkrati tako mogočne in pomembne.
V naši kulturi je postavljanje zaobljub v tem letnem času splošno sprejeta tradicija in ljudje pogosto čutijo družbeni pritisk, da sledijo tej tradiciji, hkrati pa jim to daje občutek povezanosti z drugimi. Pogosto ljudje sprejemajo zaobljube zaradi socialnih pritiskov, in ne zaradi pristne želje po spremembi, ter brez zavedanja, da se te ne morejo zgoditi čez noč.
Najpogostejše zaobljube in kako do sprememb
Po navadi se najprej želimo rešiti t. i. slabih navad. Po oceni statističnega urada je med novoletnimi zaobljubami najpogosteje želja po več gibanja in uživanja zdrave hrane ter želja, da bi lahko zmanjšali porabo alkohola in cigaret in se izognili nepotrebnemu trošenju. Želimo si, da bi preživeli manj časa v službi in se več družili s prijatelji in sorodniki ter da bi šli večkrat na počitnice in ostajali tam dlje časa.
Večina takšnih zaobljub žal ne preživi niti januarja, kajti pregovor »stara navada železna srajca« še kako drži.
Eden izmed vzrokov, da se zaobljube hitro pozabijo, je dejstvo, da navade, ki se jih želimo otresti ali jih spremeniti, ne odražajo le naših zavestnih želja, ampak so povezane z nezavednimi vzorci, po navadi iz zgodnjega otroštva. Te zaobljube so pogosto kompenzacijski mehanizmi za ohranjanje psihološkega ravnovesja. Želja po spremembi pogosto prekriva kompleksnejše notranje procese in ima globlje vzroke. Novoletne zaobljube po spremembi lahko razumemo kot izraz nesprejemanja tistih delov sebe, ki se nam zdijo moteči.
Pogosto spregledamo, da resnične spremembe niso posledica trenutnih vzgibov, temveč temeljijo na dolgotrajnem delu ozaveščanja nezavednih vzorcev, transfernih mehanizmov in na sistemski rekonstrukciji osebnostne strukture. Takšen proces trajnega spreminjanja navad je dolgotrajen in pogosto tudi boleč. Pogosto potrebujemo pomoč strokovnjaka oziroma spremembe omogoča dolgotrajen in poglobljen psihoterapevtski proces.
Trdovratnost ustaljenih vzorcev in prepričanj
Po kratkotrajnem vztrajanju pri zaobljubah po navadi podležemo »skušnjavi« in temu sledijo močni občutki krivde. Potrjujejo ponotranjeno prepričanje, da ne zmoremo, smo neuspešni, nesposobni in neustrezni. Ta začaran krog utrjuje negativno samopodobo, ki pogosto povzroča dodatno frustracijo.
K iluziji hitre in neboleče spremembe prispeva še medijsko propagiranje novoletnih zaobljub in ustvarja lažno obljubo hitre in lahkotne spremembe, ne da bi dejansko posegli v svoje vedenjske vzorce ali razmišljanje. Novoletna zaobljuba postane simboličen poskus izničenja nezaželenih delov sebe, ne da bi nagovorila resnične vzvode osebnostne transformacije. Običaj novoletnih zaobljub je tako bolj podoba želje po spremembi kot njena dejanska uresničitev. V veselem pričakovanju sprememb, ki se bodo odvile po nekem magičnem vzorcu, se ljudje kolektivno slepimo, da je sprememba preprosta, takojšnja in odvisna le od trenutne volje.
Resnična sprememba
Resnična sprememba zahteva globinsko samorefleksijo, sprejemanje lastne ranljivosti, razumevanje notranjih konfliktov, postopnost, potrpežljivost in sprejemanje neuspehov kot del procesa. Resnične spremembe se ne zgodijo z enostavnimi obljubami, temveč z globinskim razumevanjem lastnih notranjih mehanizmov, transferjev, projekcij in intrapsihičnih konfliktov.
Ljudje pa vendarle imamo sposobnost, da se spreminjamo in osebnostno napredujemo skozi celo življenje. Nevroplastičnost (ali nevronska plastičnost) je sposobnost možganov, da spreminjajo svojo strukturo in delovanje kot odziv na nove izkušnje, učenje, ponavljanje ali poškodbe. To je osnova za spreminjanje navad. Navade oziroma neustrezne vzorce lahko z vztrajnostjo in majhnimi koraki spreminjamo. Freud je poudarjal, da se pravo spreminjanje začne z globinskim razumevanjem lastnega nezavednega.
Konstruktiven pristop k osebni rasti lahko iz površnih fantazij in želja preoblikujemo v bolj zrelo strategijo:
- Namesto trditve »shujšal bom« se lahko vprašamo: »Zakaj se prehranjujem kompulzivno? Kakšne psihične potrebe izpolnjuje trenutno vedenje?«
- Namesto »več bom telovadil« razmislite: »Kakšne notranje konflikte izražam skozi svoj odnos do telesa?« Ne le »več vaditi«, ampak razumeti, kaj posameznik s telesno aktivnostjo nadomešča.
- Namesto »več bom delal« razmislite o tem: »Pred čim bežim skozi delovno aktivnost?«
Osebnostna rast
Osebnostna rast ne temelji na tem, da ob novem letu sebi in drugim obljubljamo nerealne stvari, temveč na bolj realističnem pristopu, ki se osredotoča na postopne in dosegljive spremembe. Čeprav je začetek novega leta morda res primeren čas za refleksijo in načrtovanje sprememb, nikakor ni nujno, da omejujemo čas za spremembe le na koledarski del leta. Čas za spreminjanje nefunkcionalnega vedenja je lahko kadarkoli v letu.
